Pregovori o življenju

Pregovori, reki, izreki, rekla in druge, v nekaj besedah izražene misli. V njih so v kratki in jedrnati obliki povzete življenjske izkušnje in modrosti rodov skozi čas. Ponavadi so se pregovori širili in ohranjali v obliki rim, da so si jih lažje zapomnili, medtem ko so reki kratki, včasih tudi duhoviti. Poznamo pa tudi moderne pregovore, ki pa so v večini duhoviti.

Pregovori o življenju:

Življenje traja do smrti.

Življenje je kot basen; ni važno, kako je dolga, ampak kakšen je nauk

Življenje je kot blisk; oba hitro mineta.

Življenje je dober učitelj, ki si zasluži tudi dobro plačilo.

Življenje je večen kompromis.

Življenje je potovanje v negotovost.

Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša.

Vsako življenje piše svoj roman; samo tiska ga nihče.

V vsakem življenju pade nekaj dežja.

Poznamo začetek, poznamo konec, sredina pa je neznanka.

Kdor v jezi in žalosti molči, nikdar dolgo ne živi.

V življenju ni ravnih poti.

Le ljubiš življenje, ne zapravljaj časa; čas je snov iz katere je življenje.

Dobra volja pol življenja hrani.

Na svet prideš z jokom, odideš s stokom.

Tudi dolgo življenje ima svoj konec.

Ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli.

Kdor dolgo kašlja, dolgo živi.

Bogati umrje, reveža pa bog vzame.

Preden se zavemo, kaj sploh življenje je, ga je že pol mimo.

Nič ni hudega, če verjameš v sanje, samo zato ne prespi vse življenjske dni.

Dolgost življenja našega je kratka.

Človeška pomlad pride le enkrat.

Če živiš s spomini, ostariš, če z načrti, se pomladiš.

Mlad more, star mora umreti.

Mladost mine, ko cvet izgine.

Leta hitijo, dnevi se pa vlečejo.

Samo živali rade umirajo v samoti.

Boljše je umreti kakor umirati.

Živeti moraš tako, kot moreš, če ne moreš, kakor hočeš.

Kar si vse življenje sadil, to boš na pozna leta užil.

Življenje je dolgočasno, če v njem ni boja.

Življenje ni praznik, je delovni dan.

Življenje je cvet, ljudje v njem so med.

Življenje je kratko za tiste, ki ga merijo z užitki.

V življenju popravljaj majhne okvare, da ne postanejo velike.

Delaj kakor bi večno živel, misli, kakor da boš jutri umrl!

Brez iluzij, bi življenje ugasnilo od dolgočasja.

Dobro živeti in srečno umreti ľ to pomeni hudiču račun podreti.

Kot ne more drevo živeti brez korenin, ne more človek živeti brez družbe.

Dokler živiš , živi!

Kaplja se izlije v morje in živi dalje.

Življenje je cvet, ljubezen v njem je med.

Življenje se meri po delih, ne po dnevih.

Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.

Repa, korenje, dolgo življenje.

V prvi polovici življenja človek kvari zdravje, v drugi polovici ga pa popravlja.

Življenje brez ljubezni je kakor leto brez pomladi.

Le želiš veliko let šteti, moraš od malega zmerno živeti.

Vsak čas v življenju nosi svoj obraz.

Življenje zajemaj s polno žlico.

Kje so pregovori

Levo zgoraj najdete kategorije pregovorov.

Vreme

Sranje pa takšno življenje

Oglasi

Anthony de Melo: Ptičja pesem (Zrna modrosti iz svetovnih verstev)

Učenec se je nekoč pritoževal učitelju: «Pripoveduješ nam zgodbe, nikoli pa nam ne razodeneš njihovega pomena.« Učitelj je rekel: »Kako bi ti bilo všeč, če bi ti kdo ponudil sadje, pa bi ga prežvečil, preden bi ti ga dal?« Nihče ne more namesto tebe najti tvojega smisla. Niti učitelj ne."; Sufija Uwaisa so nekoč vprašali: »Kaj ti je prinesla milost?« Odgovoril je: »Ko se zjutraj zbudim, se počutim kot človek, ki ne ve zanesljivo, ali bo živel do večera.« Spraševalec povzame: » Toda, ali ne vedo tega vsi ljudje?« In Uwais je rekel: »Seveda vedo. Ampak vsi tega ne čutijo.«"; Slon se je lagodno kopal in užival v mlaki sredi pragozda. Tedaj je k mlaki prišla miš in zahtevala, da se slon takoj spravi ven. » Ne grem,« je rekel slon. »Uživam in se ne pustim motiti.« »Zahtevam, da se še ta trenutek spraviš ven,« je rekla miš. »Zakaj?« je vprašal slon. »Povedala ti bom šele, ko boš zunaj,« je odvrnila miš. »Potem pa ne grem ven,« je rekel slon. Nazadnje je le popustil. Skobacal se je iz mlake, se postavil pred miš in vprašal: »Torej, zakaj si hotela, da pridem iz vode?« »Da vidim, če nimaš morda mojih kopalk,« je rekla miš."; Kaj pa vendar počneš?« sem rekel opici, ko sem videl, da je potegnila iz vode ribo in jo obesila na vejo bližnjega drevesa. »Rešila jo bom, da ne bo utonila,« se je glasil odgovor. Kar je temu zdravilo, je onemu strup. Sonce, ki daje orlu vid, oslepi sovo. "; Dovoli, « je rekla oceanska riba drugi ribi, » starejša si in bolj izkušena kot jaz in mi boš morda lahko pomagala. Povej mi: kje lahko najdem reč, ki ji pravijo ocean? Povsod ga iščem, a zaman.« »Ocean je prav to, v čemer zdaj plavaš,« je rekla starejša riba. »O, tole? Pa saj to je samo voda. Jaz pa iščem ocean, » je rekla mlajša riba. Bila je zelo razočarana in je odplavala naprej, da bi iskala še drugod. Ribica, nehaj iskati. Ni več kaj iskati. Samo obmiruj, odpri oči in glej. Ne moreš zgrešiti."; Spregovoril je menih: »Vse te gor in reke in Zemlja in zvezde – od kod so?« In učitelj je dejal: »Od kod je tvoje vprašanje?« Glej v notranjost!"; Vsak večer, ko je guru sedel k molitvi, je prišla v ašram mačka in zmotila zbrane molivce. Zato je ukazal, da jo morajo med večerno molitvijo privezati. Dolgo potem, ko je guru že umrl, so mačko med večerno molitvijo še vedno privezovali. In ko je nazadnje poginila, so v ašram pripeljali drugo mačko, da so jo lahko med večerno molitvijo po vseh pravilih privezali. Stoletja pozneje so gurujevi učenci napisali učene razprave o bistveni vlogi mačke pri vsaki pravilno vodeni molitvi."; sem videl majhno deklico, ki jo je zeblo v pretanki obleki, da je trepetala od mraza; vedel sem, da nedvomno tudi jesti nima dovolj. Ujezilo me je in očital sem Bogu: » Zakaj to dopuščaš? Zakaj ničesar ne ukreneš?« Nekaj časa je Bog molčal. Ponoči pa mi je nenadoma odgovoril: »Saj sem vendar že nekaj ukrenil. Ustvaril sem tebe.« "; Bog se je odločil, da bo obiskal Zemljo, zato je poslal angela, da bi si pred Njegovim obiskom ogledal položaj. Angel se je vrnil in pripovedoval: » Večini primanjkuje hrane in večina je brezposelna.« Bog je rekel: »Potem pa se bom utelesil kot hrana za lačne in kot delo za brezposelne.« "; Neka zelo versko navdihnjena stara gospa je bila nezadovoljna z vsemi obstoječimi religijami, zato je ustanovila svojo lastno. Nekega dne jo je časnikar, ki je hotel pravilno razumeti njeno stališče, vprašal: »Ali zares verjamete, kot trdijo ljudje, da ne bo nihče drug prišel v nebesa razen vas in vaše služkinje?« Stara gospa je nekoliko pomislila in nato odgovorila: » No, glede Mary res nisem čisto prepričana.«"; Zakaj kar naprej govoriš o mojih nekdanjih napakah?« je vprašal mož. »Mislil sem, da si mi odpustila in pozabila.« »Saj sem ti odpustila in pozabila,« je rekla žena. »Toda poskrbeti hočem, da ti ne boš pozabil, da sem ti odpustila in pozabila.«"; Mož: »Veš draga, zelo pridno bom delal in nekega dne bova bogata.« Žena: »Saj sva že bogata, dragi, ker imava drug drugega. In nekega dne bova morda imela tudi denar.«"; O MODERNEM ŽIVLJENJU: Živali so se zbrale na zborovanju in se začele pritoževati, da jim ljudje vedno kaj jemljejo. »Meni jemljejo mleko,« je rekla krava. »Meni jemljejo jajca,« je rekla kokoš. »Moje meso jemljejo za slanino,« je rekla svinja. »Mene lovijo zaradi mojega olja,« je rekel kit. In tako naprej. Na koncu se je oglasil polž. »Jaz pa imam nekaj, kar bi ljudje imeli raje kot vse drugo. Nekaj, kar bi mi gotovo vzeli, če bi le mogli. Imam ČAS.« Na voljo imaš veš čas, kar ge je na svetu, če bi si ga le hotel vzeti. Kaj te zadržuje."; Prilika za verske vzgojitelje: Ovca je našla v ogradi odprtino in se splazila skoznjo. Bila je zelo vesela, da je lahko pobegnila. Zašla pa je zelo daleč in se ni več znala vrniti. Tedaj je opazila, da jo zasleduje volk. Tekla je in tekla, volk pa ji je bil neprestano za petami. Naposled jo je našel pastir in jo rešil pred volkom ter jo ljubeče odnesel nazaj k čredi. In kljub splošnemu prepričevanju pastir ni hotel zadelati odprtine v ograji…"; Neki muslimanski kralj se je strastno zaljubil v deklico, ki je bila sužnja. Dal jo je pripeljati iz suženjske četrti v svojo palačo. Nameraval se je z njo poročiti in jo napraviti za svojo prvo ženo v haremu, a na skrivnosten način je dekle močno zbolelo prav tistega dne, ko je prišlo v palačo. Zdravje se ji je vztrajno slabšalo. Dali so ji vsa zdravila, kar so jih poznali, a brez uspeha. In ubogo dekle je že viselo med življenjem in smrtjo. V obupu je kralj obljubil pol kraljestva tistemu, ki bi jo ozdravil. Toda nihče si ni upal zdraviti bolezni, ki ji niso bili kos niti najboljši zdravniki v deželi. Naposled se je pojavil neki hakim in prosil za dovoljenje, da bi ga pustili samega z deklico. Potem, ko se je z njo pogovarjal debelo uro, je stopil pred kralja, ki je ves zaskrbljen pričakoval, kaj bo hakim ugotovil. »Veličanstvo,« je rekel hakim, »imam zanesljivo zdravilo za dekle. In tako sem prepričan o njegovi učinkovitosti, da rad dam glavo, če je ne bo ozdravilo. Zdravilo, ki ga imam v mislih, pa bo zelo, zelo grenko – ne za dekle, marveč za tvoje veličanstvo.« »Imenuj to zdravilo,« je zaklical kralj, »in dobila ga bo, naj stane kar hoče.« Hakim je sočutno pogledal kralja in rekel: »Dekle je zaljubljeno v enega tvojih služabnikov. Dovoli ji, da se z njim poroči, in nemudoma bo ozdravela.« Ubogi kralj! Preveč si je želel dekle, da bi ji pustil oditi. In preveč jo je ljubil, da bi jo pustil umreti."; Na drevesu je sedela opica in zagnala kokosov oreh v glavo nekemu sufiju. Mož ga je pobral, izpil mleko, pojedel meso in iz lupine naredil skledo. Hvala ti za tvojo kritiko."; Učenec se je nekoč pritoževal učitelju: «Pripoveduješ nam zgodbe, nikoli pa nam ne razodeneš njihovega pomena.« Učitelj je rekel: »Kako bi ti bilo všeč, če bi ti kdo ponudil sadje, pa bi ga prežvečil, preden bi ti ga dal?« Nihče ne more namesto tebe najti tvojega smisla. Niti učitelj ne."; Sufija Uwaisa so nekoč vprašali: »Kaj ti je prinesla milost?« Odgovoril je: »Ko se zjutraj zbudim, se počutim kot človek, ki ne ve zanesljivo, ali bo živel do večera.« Spraševalec povzame: » Toda, ali ne vedo tega vsi ljudje?« In Uwais je rekel: »Seveda vedo. Ampak vsi tega ne čutijo.«"; Slon se je lagodno kopal in užival v mlaki sredi pragozda. Tedaj je k mlaki prišla miš in zahtevala, da se slon takoj spravi ven. » Ne grem,« je rekel slon. »Uživam in se ne pustim motiti.« »Zahtevam, da se še ta trenutek spraviš ven,« je rekla miš. »Zakaj?« je vprašal slon. »Povedala ti bom šele, ko boš zunaj,« je odvrnila miš. »Potem pa ne grem ven,« je rekel slon. Nazadnje je le popustil. Skobacal se je iz mlake, se postavil pred miš in vprašal: »Torej, zakaj si hotela, da pridem iz vode?« »Da vidim, če nimaš morda mojih kopalk,« je rekla miš."; Kaj pa vendar počneš?« sem rekel opici, ko sem videl, da je potegnila iz vode ribo in jo obesila na vejo bližnjega drevesa. »Rešila jo bom, da ne bo utonila,« se je glasil odgovor. Kar je temu zdravilo, je onemu strup. Sonce, ki daje orlu vid, oslepi sovo. "; Dovoli, « je rekla oceanska riba drugi ribi, » starejša si in bolj izkušena kot jaz in mi boš morda lahko pomagala. Povej mi: kje lahko najdem reč, ki ji pravijo ocean? Povsod ga iščem, a zaman.« »Ocean je prav to, v čemer zdaj plavaš,« je rekla starejša riba. »O, tole? Pa saj to je samo voda. Jaz pa iščem ocean, » je rekla mlajša riba. Bila je zelo razočarana in je odplavala naprej, da bi iskala še drugod. Ribica, nehaj iskati. Ni več kaj iskati. Samo obmiruj, odpri oči in glej. Ne moreš zgrešiti."; Spregovoril je menih: »Vse te gor in reke in Zemlja in zvezde – od kod so?« In učitelj je dejal: »Od kod je tvoje vprašanje?« Glej v notranjost!."; Vsak večer, ko je guru sedel k molitvi, je prišla v ašram mačka in zmotila zbrane molivce. Zato je ukazal, da jo morajo med večerno molitvijo privezati. Dolgo potem, ko je guru že umrl, so mačko med večerno molitvijo še vedno privezovali. In ko je nazadnje poginila, so v ašram pripeljali drugo mačko, da so jo lahko med večerno molitvijo po vseh pravilih privezali. Stoletja pozneje so gurujevi učenci napisali učene razprave o bistveni vlogi mačke pri vsaki pravilno vodeni molitvi."; Bog se je odločil, da bo obiskal Zemljo, zato je poslal angela, da bi si pred Njegovim obiskom ogledal položaj. Angel se je vrnil in pripovedoval: » Večini primanjkuje hrane in večina je brezposelna.« Bog je rekel: »Potem pa se bom utelesil kot hrana za lačne in kot delo za brezposelne.« "; Neka zelo versko navdihnjena stara gospa je bila nezadovoljna z vsemi obstoječimi religijami, zato je ustanovila svojo lastno. Nekega dne jo je časnikar, ki je hotel pravilno razumeti njeno stališče, vprašal: »Ali zares verjamete, kot trdijo ljudje, da ne bo nihče drug prišel v nebesa razen vas in vaše služkinje?« Stara gospa je nekoliko pomislila in nato odgovorila: » No, glede Mary res nisem čisto prepričana.«"; Zakaj kar naprej govoriš o mojih nekdanjih napakah?« je vprašal mož. »Mislil sem, da si mi odpustila in pozabila.« »Saj sem ti odpustila in pozabila,« je rekla žena. »Toda poskrbeti hočem, da ti ne boš pozabil, da sem ti odpustila in pozabila.«"; Mož: »Veš draga, zelo pridno bom delal in nekega dne bova bogata.« Žena: »Saj sva že bogata, dragi, ker imava drug drugega. In nekega dne bova morda imela tudi denar.«"; O MODERNEM ŽIVLJENJU: Živali so se zbrale na zborovanju in se začele pritoževati, da jim ljudje vedno kaj jemljejo. »Meni jemljejo mleko,« je rekla krava. »Meni jemljejo jajca,« je rekla kokoš. »Moje meso jemljejo za slanino,« je rekla svinja. »Mene lovijo zaradi mojega olja,« je rekel kit. In tako naprej. Na koncu se je oglasil polž. »Jaz pa imam nekaj, kar bi ljudje imeli raje kot vse drugo. Nekaj, kar bi mi gotovo vzeli, če bi le mogli. Imam ČAS.« Na voljo imaš veš čas, kar ge je na svetu, če bi si ga le hotel vzeti. Kaj te zadržuje."; Prilika za verske vzgojitelje: Ovca je našla v ogradi odprtino in se splazila skoznjo. Bila je zelo vesela, da je lahko pobegnila. Zašla pa je zelo daleč in se ni več znala vrniti. Tedaj je opazila, da jo zasleduje volk. Tekla je in tekla, volk pa ji je bil neprestano za petami. Naposled jo je našel pastir in jo rešil pred volkom ter jo ljubeče odnesel nazaj k čredi. In kljub splošnemu prepričevanju pastir ni hotel zadelati odprtine v ograji…"; Na drevesu je sedela opica in zagnala kokosov oreh v glavo nekemu sufiju. Mož ga je pobral, izpil mleko, pojedel meso in iz lupine naredil skledo. Hvala ti za tvojo kritiko."; Neki muslimanski kralj se je strastno zaljubil v deklico, ki je bila sužnja. Dal jo je pripeljati iz suženjske četrti v svojo palačo. Nameraval se je z njo poročiti in jo napraviti za svojo prvo ženo v haremu, a na skrivnosten način je dekle močno zbolelo prav tistega dne, ko je prišlo v palačo. Zdravje se ji je vztrajno slabšalo. Dali so ji vsa zdravila, kar so jih poznali, a brez uspeha. In ubogo dekle je že viselo med življenjem in smrtjo. V obupu je kralj obljubil pol kraljestva tistemu, ki bi jo ozdravil. Toda nihče si ni upal zdraviti bolezni, ki ji niso bili kos niti najboljši zdravniki v deželi. Naposled se je pojavil neki hakim in prosil za dovoljenje, da bi ga pustili samega z deklico. Potem, ko se je z njo pogovarjal debelo uro, je stopil pred kralja, ki je ves zaskrbljen pričakoval, kaj bo hakim ugotovil. »Veličanstvo,« je rekel hakim, »imam zanesljivo zdravilo za dekle. In tako sem prepričan o njegovi učinkovitosti, da rad dam glavo, če je ne bo ozdravilo. Zdravilo, ki ga imam v mislih, pa bo zelo, zelo grenko – ne za dekle, marveč za tvoje veličanstvo.« »Imenuj to zdravilo,« je zaklical kralj, »in dobila ga bo, naj stane kar hoče.« Hakim je sočutno pogledal kralja in rekel: »Dekle je zaljubljeno v enega tvojih služabnikov. Dovoli ji, da se z njim poroči, in nemudoma bo ozdravela.« Ubogi kralj! Preveč si je želel dekle, da bi ji pustil oditi. In preveč jo je ljubil, da bi jo pustil umreti."; face=Arial size=2 color=black>");

HiperProstor.net

Vaša začetna stran v internet

Domov

Povezave

Statistika

Pregovori o življenju

Pregovori o življenju

Kje so pregovori

Vreme

Sranje pa takšno življenje

Oglasi

Anthony de Melo: Ptičja pesem (Zrna modrosti iz svetovnih verstev)

Misel dneva

Oglasi

Šale o moških

Nekaj otroških

Oglasi